Soba za sprostitev
Tišina ni enaka mirovanju, tišina ni enaka odrevenelosti. Tišina lahko pomeni:
gledati, opazovati, razmišljati, premišljevati, pozabljati, z vsemi čuti uživati, notranji svet iskati, posvetiti se življenju z novimi močmi in energijami.
Otroka popeljati k tišini pomeni: biti najprej sam sposoben tišine.
Otroka popeljati k tišini pomeni: razmisliti o sebi.
Otroka popeljati k tišini pomeni: zavedati se okolice, jo določati in spreminjati.
Brigitte Wilmes-Mielenhausen
Otrok se velikokrat sploh ne zaveda, da je njegovo telo v nenehni pripravljenosti, to pa se kaže v njegovi napetosti: ob prehodu za pešce, gledanju nasilnih prizorov, poslušanju glasne glasbe. Vsi ti vtisi sicer ne ogrožajo otrokovega fizičnega življenja, vendar jih telo sprejema in spoznava kot take. Človekov organizem se namreč še ni prilagodil modernemu ritmu življenja in zato ne zna presojati, kdaj mu grozi resnična nevarnost in kdaj je alarm lažen.
Otroku moramo že zgodaj omogočiti spoznavanje jasnega izražanja njegovih čustev, kot tudi prepoznavanje in spoštovanje čustev drugih. Imeti mora možnost odkrivanja, improvizacije in svoje domišljije, kajti brez njih bo težko ustvarjalno reševal probleme. Zato naj se seznani s svojim telesom in duševnostjo. Ustvari naj si ljubeč odnos do samega sebe in do drugih in naj na tej podlagi oblikuje svoje življenje.
Sprostitvena dejavnost lahko poteka na način:
– Priprava prostora.
– Razgibavanje 10 do 15 minut: živahne igre, telovadba, pesmice.
– Zbor: vsak najde svoj prostor.
– Trenutek tišine.
– Sproščanje: dihanje, joga, meditacija, risanje,…
– Sklepni del sprostitvene ure: otroci se primejo za roke, zbrani so v krogu, oči imajo zaprte in eno minuto molčijo.
Ko končamo s sproščanjem se lahko pogovorimo o svojih občutkih.